Zgodovina lončarstva - Katarina Batagelj
Antika in posredno antično lončarstvo je zaradi svoje raznovrstne uporabnosti in oblikovne pestrosti pomemben vir za razumevanje oblikovanja keramike, zato bomo ta del zgodovine in keramike podrobno spoznali in likovno analizirali.
Predstavitev antičnega sredozemskega prostora
Migracije in naseljevanje ljudi z vzhoda na zahodnih obalah Sredozemskega morja so bile reden pojav, ki se je začel že v prazgodovini. Sredozemski bazen, posebej še zahodne obale, je bil naravni cilj, kamor so se premikale etnične skupine, ki so periodično migrirale iz SZ dela evrazijskega kontinenta.
Vzroki za takšne migracije so bili različni. Najpomembnejši etnični premik je vsekakor feničanski, katerega začetki segajo že v 1. tisočletje pr. n. št.
Feničanska kolonizacija se je odvijala vzporedno z grško ekspanzijo. Na novo osvojena in poseljena ozemlja (severna Afrika, zahodna Sicilija, JZ Sardinija, južna Španija) so prinesli avtentično urbano arhitekturo.
Od 14. stoletja pr. n. št. naprej je zahodno Sredozemlje doživljalo razširjene in pogoste stike z vzhodnimi ljudstvi, ki so izvažala svoje luksuzne predmete (vino, olje, parfume), običajno shranjene v mikenski keramiki, ki pa je niso izdelovali le v Mikenah, ampak tudi v Egeji in Anatoliji.
V zameno so vzhodnjaki dobivali kovine, Italski polotok in Sicilija sta namreč bogata z železom, Španija pa ima rudnike srebra.
V 13. stoletju pr. n. št. so postali stiki še močnejši. Tako je trgovska linija postajala trajnejša in bolj kolonizatorska.
V zadnjih desetletjih 8. stoletja pr. n. št. so nastale radikalne spremembe organiziranosti in navzočnosti kultur v zahodnem Sredozemlju. Dotedanji, večinoma trgovski stiki in premiki s posameznimi naselitvenimi enotami so se spremenili v obsežno kolonizacijo, ki je trajala skoraj vse stoletje in se je širila iz okolice Libanona in Cipra.
Grška in feničanska ekspanzija na zahodu je bila enoten pojav kljub razlikam v razvoju , ki so jo povzročili, in se je začela leta 725 pr. n. št. Glavni vzrok zanjo je bil verjetno iskanje novih ozemelj za naselitev. Grška kolonizacija je močno vplivala na etruščansko in rimsko kulturo, medtem ko je bila feničanska kultura za italski polotok bolj obrobna.
Slika se spremeni, če pogledamo kolonizacijo iz zornega kota ljudstev zahodnega Sredozemlja, ki so opazovali prihod tujcev nejasnega vzhodnega izvora. Za plemena Italikov, Siculov, Elimov, Sardov, Libijcev in Iberijcev je moral pojav kolonistov pomeniti razpad uravnoteženega razmerja med plemeni in obdobje velikih sprememb ne glede na to, ali so bili vsiljivci Heleni ali Sidonci.
Povsem razumljivo je, da je med Grki in Feničani obstajal dogovor, da so imeli prosto morsko pot po Sredozemlju. Od leta 550 pr. n. št. pa so se začele pojavljati velike spremembe v razmerju moči in vpliva. Nevidna meja med vplivnimi območji je potekala od SV Sardinije do Libijske obale. Težko bi rekli, da je naključje, da so bile vse feničanske kolonije ustanovljene v razmerju moči in vpliva. Proti grškemu vplivu so se povezali Etruščani in Feničani. Pozneje pa sta se proti Etruščanom povezali feničanska kolonija Kartagina in Rim. Grkom ni nikoli uspelo popolnoma premagati Kartagine, ki je kasneje pripadla Rimu.
Zahodna feničanska kultura, ki ji je Kartagina dala svoj punski pečat, se je nadaljevala še po letu 146 pr. n. št. Čeprav Grkom ni uspelo doseči politične prevlade nad Kartagino, je bil njihov kulturni vpliv velikanski.
veljaki. Tudi na najdbiščih iz železne dobe v Sloveniji so našli posamezne atiške rdeče figuralne, predvsem pa italske grške poslikane vaze.
Keramika je klasičnemu arheologu najboljši arheološki dokaz, ki priča o življenjskih slogih. Grška keramika prinaša s slikanimi scenami ogromno podatkov iz življenja antičnih Grkov. To velja predvsem za atiško črno in rdečo figuralno keramiko, pa tudi preprosti vrči, krožniki in kupe so dober vir za proučevanja.
Pri proučevanju grške slikane keramike specialisti opazujejo bistvene značilnosti, ki bi kazale na lončarja ali slikarja, ki sta se na svoje izdelke podpisovala kot enakovredna mojstra.
Zgodovinski razvoj grškega lončarstva
Izum lončarskega vretena sega verjetno v konec 4. tisočletja pr. n. št. v Sumerju, pozneje so ga začeli uporabljati tudi v Egiptu, Troji. Njegova uporaba ni bila takoj zelo razširjena in so ga ponekod začeli uporabljati še precej kasneje.
Grško lončarsko vreteno je bilo težko, grajeno iz lesenega diska, keramike ali kamna s polmetrskim premerom. Na drugi strani je bila jamica, ki se je ujemala z nižje pritrjenim tečajem. Običajno je imel lončar vajenca, ki je poganjal kolo z roko in prirejal hitrost vrtenja glede na lončarjeve napotke.
Za pripravo glinenih mešanic in v celotnem procesu izdelave so uporabljali zapletene tehnike, ki so jih razvijali nekaj stoletij. Potrebovali so težake in vajence, pa tudi visoko specializirane delavce, predvsem slikarje in lončarje.
V Atenah so izdelovali keramiko v lončarski četrti, imenovani Kerameikos, kjer so umetniki izdelovali arhitekturno keramiko, strešnike, figurine in celo velike skulpture, prav tako pa tudi fino in grobo keramiko. Peči so kurili z lesom, z nadzorom dotoka kisika so spreminjali barvo izdelkov – od rdeče do črne.
Zelo malo je dokazov za masovno proizvodnjo.
Domače posodje iz začetka 2. tisočletja pr. n. št. in naslednjih stoletij je bilo navadno svetlo rumene barve in preprosto okrašeno s temno motno barvo.
Kmalu po letu 2000 pr. n. št. se po vsej Grčiji pojavi nov slog lončarstva, ki ga je arheolog Schliemann poimenoval minijska keramika, ker ga je najprej našel v Orhomenu, v tradicionalnem domovanju Minijcev. Gre za presenetljiv tip lončarstva, prepoznaven po motno sivi pološčeni površini visoke kakovosti, ki je bila izdelana z žganjem na oslabljenem ognju, oblikovno pa se je zgledovala po kovinskih posodah.
Na začetku mikenske dobe, okoli 1600 pr. n. št., se je pojavila keramika, ki so jo poživljali novi vzorci in naturalistična okrasitev.
Po letu 1400 pr. n. št. se je začutil močan vpliv minojske Krete, vrči v »slogu palač« – veliki elegantni vrči za shranjevanje, poslikani z razkošnimi cvetličnimi vzorci in z morskimi motivi.
Po propadu mikenske kulture leta 1200 pr. n. št. je bil lončarski slog zelo osiromašen, naturalistični vzorci pa poenostavljeni in stilizirani; slog je v stroki znan kot protogeometrični.
Po letu 900 pr. n. št. se je razvil geometrični slog, s pasovi okrasja v kačasto zavitih ali cikcakastih vzorcih, pozneje pa s prizori, ki so vsebovali močno stilizirane in abstraktno portretirane človeške figure. V tem času so Atene postale pomembno središče lončarstva, saj je bilo mesto preskrbljeno z dobro glino iz bližnjega Falerona. Najlepši primerki so amfore, narejene v dipilonskem slogu (okoli 760 pr. n. št.).
V poznem 8. stoletju pr. n. št. so zaradi obnovljenih stikov z vzhodom in vpliva vzhodne umetnosti razvili t. i. vzhodnjaški slog. Geometrijske pasove okraskov so spet nadomestili motivi rastlin in živali, izmišljenih in resničnih, človeške figure. Upodabljali so prizore iz mitologije. Korint se je takrat uveljavil kot proizvajalec fine lončevine, ki so jo izvažale v vsa grška mesta.
Izdelovali so vaze v maniri črne figuralike, ki so dosegle vrhunec popolnosti v letih med 570 do 525 pr. n. št. Figure ali vzorci so bili naneseni na atiško rdečo glino s sijajno črno glazuro. Notranje črte vzorcev so bile vrezane, za polt ženske figure so uporabljali belo barvo.
Atiško lončarstvo ni bilo cenjeno le zaradi natančno izdelanih figur, temveč tudi zaradi kakovostne gline, čudovitih oblik in krhkosti.
Po letu 530 pr. n. št. se je slog spet začel spreminjati. Črna figuralika se je umaknila rdeči figuraliki. Figure so ostale v barvi rdeče glinene podlage, detajli so bili nanje naneseni s čopičem, ozadje pa je bilo črno glazirano. Pri grobnih daritvah so uporabljali izdelke z belo osnovo, vzorec pa je bil v črni glazuri, pozneje poslikan z različnimi barvami.
Po vdoru Helenov po letu 300 pr. n. št. niso več delali vaz s figurami. Na vazah je okrasje v glavnem vlito in odtisnjeno (reliefi).
Lončenina je bila najdragocenejša stvar, s katero so Grki trgovali. Naraščajoča ponudba je presegla povpraševanje, Atene so zmanjšale izvoz, kar je močno vplivalo na gospodarstvo vsega mesta.
Tako kot pričeske in obleke, jezik, kultura, bogovi, umetnost in obrt so se skozi stoletja v več kot 1500 letih, od minojskega obdobja do Aleksandra Velikega, spreminjale tudi oblike in dekoracije grške keramike.
Oblike in uporaba antičnih lončarskih izdelkov
Grški lončarji so uporabljali za posode večinoma omejeno število modelov, ki so se skozi stoletja le malo spreminjali. Uporaba posode je narekovala njeno obliko in oblika je vplivala na izdelavo, oblikovanje posode. Razvoj je šel v smeri nenehnega estetskega izpopolnjevanja. Vsak tip, oblika posode sta bila namenjena za določeno uporabo, risbe na posodah velikokrat prikazujejo dogodke, scene, iz katerih se jasno vidi uporaba posode.
Ustvarjalni grški duh se najbolj kaže v številnosti in raznovrstnosti tipov posod. Oblike grške keramike so bile dobro prilagojene uporabi. Posodje je praktično, saj je bilo del vsakdanjega življenja, ves čas v uporabi. Ročaji, ki omogočajo udoben prijem, niso le preprost okras, omogočajo tudi čvrst prijem, narejen po meri prstov. Pritrjeni so tako, da se posoda popolnoma uravnovesi, ko jo nagnemo. Rob na kupah je prilagojen ukrivljenosti ustnic. Podaljšano ustje vrčev omogoča lažje nalivanje tekočine.
V starogrškem domu je bilo malo pohištva, v lončevini so shranjevali zaloge hrane, pijače, parfume, nakit …
Kuhinjsko posodje
Kuhinjski lonci imajo po en ali dva ročaja. Večinoma so jih postavljali na trinožnik, v njih se je kuhalo in prinašalo daritve hišnim bogovom. Skodele so debele, pogosto poslikane z ribami in sipami.
Posode za shranjevanje in transport
V velikih glinenih posodah in amforah različnih oblik so shranjevali hrano v razsolu, suho sadje, vino, kis, olje, vodo … Te posode običajno niso bile okrašene.
Pithoi, piti, pitos – velika posoda za shranjevanje velikih količin vina, vode, zrnja. Večinoma so jih do polovice zakopali v zemljo, vidna sta bila le zgornji del in ustje posode. To je omogočalo lažji dostop do vsebine posode, ohranjalo temperaturo in hkrati varovalo posodo. Posode so bile pokrite s pokrovi.
Amfora – zelo popularna oblika vrča z dvema ročajema za shranjevanje vina, olja, medu ali vode … Bile so različnih velikosti, z ozkim grlom in dvema pokončnima ročajema. V domovih so imele amfore običajno ravno dno, tiste s koničastim pa so morali vložiti v stojala. Koničaste amfore so uporabljali predvsem za transport po morju, kjer so jih zlagali pokončno drugo ob drugo zapičene v pesek. Obstajala sta dva osnovna tipa amfor: prvi z vratom, ki se je nadaljeval v trup v enotnem loku, in drugi tip, ki je imel vrat rahlo ločen od trupa – vratna amfora. Zaprte so bile s pokrovčkom.
Poseben tip amfore, panatenajska amfora – uporabljali so jo kot nagrado na atletskih tekmovanjih, ki so jih v Atenah prirejali vsake štiri leta. Vaze so bile velike, tako da so vanje lahko spravili okoli 40 litrov oljčnega olja, stisnjenega iz oliv, ki so zrasle na posebej določenih drevesih, gojenih samo za ta namen. Na vsaki panatenajski amfori je bil napis: Ena od nagrad iz Aten.
Pelike – manj eleganten vrč, različica amfore, pri katerem je večji del trupa skoncentriran na spodnji polovici. Uporabljali so ga za shranjevanje vina.
Stamnos – vrč za vodo ali vino
Hidrija – vrč za zajemanje in shranjevanje vode, ki ima obel trup in valjast vrat s tremi ročaji; na vsaki strani po en horizontalen ročaj za držanje, kadar so jo nosili na glavi, in še en velik vertikalni ročaj za nalivanje. Običajno so vodo zajemale ženske, ki so se vsako jutro in večer zbrale ob lokalnih hišah z vodnjaki, da so napolnile svoje hidrije in si izmenjale čenče … Prazne hidrije so nosile v rokah horizontalno, polne pa so uravnotežile vertikalno na posebnem podstavku, na glavi. Obstajata dva tipa, kalpis, pri katerem tvorijo vrat, rame in trup kontinuiran lok; pri drugem pa je vrat potegnjen iz ramen in rame iz trupa.
Vse grške vaze so bile oblikovane za eno od treh tekočin, ki so bile pomembne za grški slog življenja: voda, vino, oljčno olje
Namizno posodje
Za namizno posodje običajno niso uporabljali dragocenih materialov, le redke najpremožnejše družine so se ponašale s pravimi umetninami iz delavnic cenjenih mojstrov keramikov. Predvsem krožniki in pladnji različnih velikosti in oblik, za sadje, olive, meso …
Pivsko posodje
Pivsko posodje sestavlja veliko različnih oblik posod, saj so Grki pili mešanico vina in vode iz najrazličnejših posod.
Kupe - Kotilos
Kelih – čaša skledaste oblike na nogi in s parom vodoravnih ročajev. Ročaja sta omogočala držanje in obešanje posode na kljuko na steni. Obstajajo trije glavni tipi kelihov:
- z ustjem, izbočenim iz trupa
- s polno in globoko prostornino
- s kontinuirano linijo od roba ustja pa do dna noge
Skifos – velika vinska kupa z dvema ročajema brez peclja in z majhno nogo na obročasti bazi. Zelo uporaben, saj je bil precej prostoren.
Kantaros – kupa za pitje na nogi z dvema dolgima pokončnima ročajema in velikim recipientom, večinoma na nogi; imitacija kovinskih primerkov.
Riton – pivska kupa v obliki roga, izdelana delno v kalupu; najdemo jo tudi pri Skitih in je služila za obredno posodo pri pokopih. Skiti so pili pri zgornji, veliki odprtini, Grki pa pri spodnji, manjši, ki je bila v konici posode, in so jo zapirali s prstom, ko je bilo vino v posodi. Včasih so na spodnji del oblikovali živalske glave, za katere so riton držali pri pitju.
Mastos – kupa v obliki ženske dojke z vertikalnim in horizontalnim ročajem.
Posode za mešanje:
Grki so redko pili svoje vino čisto, običajno so ga mešali z vodo v različnih razmerjih, od ena proti ena do en del vina in deset delov vode, odvisno od priložnosti in bogastva gostitelja oziroma častnega gosta.
Krater – odprta mešalna posoda ali kotlič za mešanje vina in vode s parom ročajev ob robu.
Obstajajo štirje tipi kraterjev, stebrni, volutni, kelihasti in zvonasti glede na njihov obris in lego ročajev, vsi pa imajo široko ustje, ki omogoča zajemanje vinske mešanice.
Deinos – velika posoda za mešanje na nogi
Lebes – različica deinosa, okrogla posoda za mešanje vina brez noge ali ročajev – narejen tako, da je moral stati na podstavku.
Lebes gomikos – poročni lebes, pri katerem sta recipient in noga združena.
Posode za hlajenje:
Psikter – krater, namenjen ohlajevanju vina, trebušast, z globoko votlo nogo. Skoraj do vrha so ga napolnili z vinom in ga potopili v velik krater z mrzlo vodo ali pa ga zapičili v sneg ali led. Nekateri so imeli ob vratu majhne kavlje ali tunelaste ročaje, skozi katere so potegnili vrv in si tako olajšali nošenje in zajemanje mrzle vode. Pokrove so imele samo oblike z ročaji.
Posode za natakanje:
Oinohoi, enohe – posoda s čebulastim trupom, ozkim vratom in visokim ročajem, namenjena črpanju vina iz kraterja, preden so ga nalili v pivske kupe. Podobna naši majoliki, vendar s širokim robom namesto dulca. Ta oblika ima veliko različic. Dva osnovna tipa: pri enem je trup do ustja oblikovan v enem loku, drugi pa ima močno poudarjena ramena in vrat. Oba tipa sta lahko imela ravno ali deteljasto ustje.
Olpe – enaka kot oinohoi, le da podaljšana
Kiatos drugačen tip zajemalke za vino, kupa s tankim telesom in visokim nežnim ročajem, da se roka ne dotakne tekočine. Replika kovinske zajemalke.
Askos – majhna posoda za vino s kljunom (askos = pijanec)
Posodice za shranjevanje parfumov in dišavnih olj:
Lekitos – visoka cilindrična posoda z ozkim, strmim, cevastim vratom, ustjem v obliki kupe, z enim ročajem. Običajno namenjena shranjevanju olja. Ozek vrat je omogočal, da so olje nalivali v tankem curku oz. po kapljicah. Ustje je imelo oster rob, da si lahko prekinil curek, ne da bi kapljalo. Obstajajo trije tipi, po kronološkem zaporedju:
- s kontinuiranim lokom od vratu do baze
- rama izstopa iz trupa
- čokat, s široki in ukrivljenim ramenom
Manjše lekite s parfumiranimi olji so postavljali na grobove. Večji so bili narejeni kot grobne daritve in so bili v osnovi bele barve, na to podlago pa so narisali vzorce, figure … Zaradi varčevanja z oljem so v vratu lekitosa naredili majhno posodico, v kateri je bilo bistveno manj olja, kot bi ga bilo v celi posodi.
Aribalos – obla posodica, namenjena shranjevanju dišavnega olja, z ravnim dnom. Običajno je imela en ali dva miniaturna ročaja, skozi katera so napeljali vrvico, usnjen trak, da so jo lahko nosili okoli vratu, roke ali so jo obesili na zid. Bila je brez podstavka, z ozkim grlom in kolutastim ustjem. Atleti so jih nosili s seboj, da so se namazali z oljem, in ga po končani vaji očistili.
Alabastron – posodica v obliki stekleničke za olje ali parfum, pogosto je bila iz alabastra. Atiški alabastron je imel kopirano obliko podobne egipčanske stekleničke, ki je bila narejena iz alabastra. Na vbočenem robu je bil pritrjen pokrov.
Plemohoi ali koton – večji kontejner za parfum, pokrit
Posodice za mazila in kozmetiko
Piksis – toaletna škatlica s pokrovčkom, podobna današnjim pudrnicam
Lekane – zabojnik na nogi s pokrovom in dvema ročajema. Pokrovček je običajno imel ploščat gumb. Bil je primerno poročno darilo, uporabno za shranjevanje okraskov, kozmetike ali vročih jedi.
Lutroforos – visoka posoda za črpanje in prenašanje vode, ki so jo natočili v kopel neveste. Na grob neporočene ženske so postavili lutroforos, ki ga ni imela za časa življenja. Običajno so dno vaze pustili odprto, da so lahko libacije (pitne daritve), ki so jih zlivali vanj na grobu, tekle neposredno v zemljo.
Ritualno posodje
Fiale – posoda za pitne daritve, zelo preprostih oblik, plitka, brez ročajev, pogosto z izstopajočim centralnim elementom. Običajno so nalivali iz oinohoi v fiale, potem so fiale nagnili, da so libacije stekle na tla ali oltar.
Lebes gamikos – med poroko so postavili v nevestin dom lebes gamikos, ceremonialno posodo za vodo. Obstajala sta dva tipa, en z visokim koničnim podstavkom pod trupom, drugi s preprosto obročasto bazo. Oba sta imela dva velika vertikalna ročaja in koničen pokrov, ki se je končal z gumbom v obliki velikega granatnega jabolka.
VIRI:
Čelebonović, Aleksa: Stara Grčija, Srečanja z umetnostjo, DZS, Ljubljana 1974
Hafner German: Klasična razdobja antike, Kreta in Helada, Atene in Rim; DZS, Ljubljana 1987
Leksikon Antika, Ljubljana, Cankarjeva založba 1998
Lopez, Melero Raquel: Kako so živeli Grki, Znanje za vsakogar, Vsakdanje življenje, EWO, Ljubljana 1994
Meltezis, Spyros: Papadakis, Helen, National Archeological Museum of Athens, Atene 1992
Musić, A.: Nacrt grčkih i rimskih starina, Zagreb 1910
Pugliese Carratelli e tal: The Western Greeks, Benetke 1996
Rac Koloman: Život starih Grka, Zagreb 1902
Villard, Francois: LES VASES Grecs, Pariz 1956