Tradicionalne tehnike oblikovanja in gradnje posod
Pinching (ang. to pinch – uščipniti): V kroglico s prsti naredimo luknjo in hkrati iz zunanje strani s prsti tanjšamo steno. Skodelico v roki obračamo, tako da se stene enakomerno oblikujejo. To je ena najstarejših tehnik, pri kateri ne potrebujemo razen rok nobenega drugega orodja. S to tehniko spoznavamo, kako se obnaša glina pri modeliranju in kdaj začne pokati.
Večje posode gradimo tako, da jih sestavljamo iz glinenih svaljkov, ki jih sestavljamo po obodu posode. Ti so lahko ročno zgneteni, zvaljani, narezani ali iztisnjeni skozi šablone. Na ta način lahko delamo čisto majhne izdelke ali pa iz velikih zgnetenih trakov gradimo večmetrske lonce. Pomembno je, da so stiki z notranje in zunanje strani dobro zamazani, da je debelina sten enakomerna in da je oblika posode enakomerno napeta.
Izdelava loncev na lončarskem vretenu. Razlikujemo počasna in hitra lončarska vretena. Na počasnem vretenu podobno kakor pri ročnem oblikovanju gradimo posodo iz glinenih svaljkov in hkrati z roko obračamo podlago. Za delo na hitrem lončarskem vretenu, ki nam omogoča največjo produktivnost, pa potrebujemo največ vaje. Mojstrsko obvladovanje izdelave posod na lončarskem vretenu sodi med najzahtevnejše rokodelske veščine.
Sestavljanje predmetov iz valjanih glinenih plošč. Tako gradimo geometrijske oblike. Plošče sestavljamo z gostim vezivom, ki ga naredimo tako, da glino zmešamo z vodo.
Uporaba kalupov, šablon in industrijske tehnike oblikovanja gline
Glino lahko odtiskujemo ali vlivamo v kalupe. Kalupi so narejeni iz mavca, ki je porozen in zato iz gline srka vodo, ta se suši in hitro odstopi od modela. Odtiskovanje ali vlivanje v kalupe nam omogoči hitro izdelavo velikega števila enakih oblik.
Ekstrudiranje gline skozi šablone nam omogoča izdelavo dolgih predmetov različnih profilov. Ta tehnika je primerna za izdelavo ročajev in različnih cevastih izdelkov.
Šabloniranje na lončarskem vretenu s kalupi je tehnika, ki nam omogoča hitro izdelavo okroglih predmetov odprtih oblik: krožnikov, skled, skodelic.
Suho in izostatično prešanje, prvo na jeklene kalupe, drugo pa na gumijaste pod velikim pritiskom. S temi sodobnimi industrijskimi tehnologijami se proces od izdelave do žganega izdelka zelo skrajša. Te sodobne tehnologije, ki se uporabljajo za izdelovanje največjih količin keramike, omogočajo najhitrejšo in najcenejšo produkcijo.
Obdelava površin
Mehko, trdo – grobo, sijajno
Videz predmeta je na koncu odvisen od površine. Površino lahko obdelujemo v različnih fazah mehkobe in trdote materiala. Mehka glina se vdaja, sledovi prstov ob vrtenju puščajo mehke sledi, material ohranja vtis gibanja in mehkega valovanja. Vsak pritisk v mehak material se malo zalije, mehak in tekoč material ohrani tudi tak videz. V mehkem materialu je smiselno upodabljati mehko orodje, kot so roke, gobice, usnje itd. Tipična tehnika obdelave površine z mehkim, blatastim materialom je tehnika barbotin. Glino, ki je razredčena do gostote blata, tako da se prijema na roke, nanašamo na izdelek, na katerem ostane neenakomerno valovita površina.
Bolj suh material pa lahko gladimo s tršimi gladilkami. Plastika, les, roževina, kovina, oniks. Vsaka površina je drugačna glede na vrsto in trdoto gline in material gladilke. Najfinejše gline lahko, ko so dovolj trde, z oniksom zgladimo do popolnega sijaja.
Glinen izdelek lahko, ko je že malo trši, stružimo in tako pobiramo večje in trše delce, ki pri tem puščajo dolge dekorativne sledi. Ali pa izdelek, narejen iz grobe šamotirane gline, izpiramo. Z mokro gobico brišemo in odstranjujemo fin material, tako da na koncu ostane groba in nazobčana površina.
Kontrast grobe in gladke površine je dekorativen.