Kiparske tehnike oblikovanja keramike - Eva Peterson Lenassi
Glina je primerna za kiparstvo v klasičnem pomenu, saj je lahko izredno gnetljiva, zaradi česar daje kiparju veliko svobode pri ustvarjanju. Spada med že v davnini uporabljene in nato klasične kiparske materiale, kot sta tudi les in kamen, s to prednostjo, da omogoča poleg odvzemanja tudi dodajanje materiala, kar samo po sebi v bistvu spremeni način in potek kiparskega postopka.
Dokler je gnetljiva, jo lahko oblikujemo z rokami in drobnim orodjem. Temu postopku pravimo na splošno modeliranje.
Kipar oblikuje kip iz polne gmote glin. Ta mu nudi določen odpor, zaradi česar je celota dovolj trdna, da se med postopkom ne vdre, ne poči ali se kako drugače deformira. Zaradi trdnosti material ne uhaja izpod rok in kipar lahko oblikuje zelo natančno. Zaradi svoje prilagodljivosti roki in orodju se glina uporablja za izdelavo skic in raznih variant pri načrtovanju večjega kipa iz dražjih in trših materialov. Manjše skice so samostojni kipi.
Ker pa se najbolje od vseh drugih materialov odziva na površinske intervencije, še posebej na dotik roke, na njen pritisk in odtis, je idealna za kipe, ki se bodo odlili v bron ali kako drugo zlitino.
Kiparstvo v glini po velikosti ni omejeno na majhne skulpture, kot so na primer kipci iz kosti in zob. Res pa je, da je pri večjih gmotah in predvsem pri razgibanih kipih, pri katerih se polno prepleta s praznim nujnanotranja konstrukcija, ki daje kipu trajno trdnost in preprečuje, da bi se posamezni deli povesili, odlomili, posušili. Konstrukcija je klasično narejena iz trdih materialov.
V času baroka je italijanski kipar Canova v pismu zabeležil svoj postopek izdelave konstrukcije za kip v podobi človeške figure v naravni velikosti: na trdno konstrukcijo iz palic povezanih med seboj z žico, ki so predstavljale človeški skelet, je trdno ovil majhne lesene križe na katere je nato nanesel glino. Les se je zaradi vlage napel in tako še dodatno zadržal glino na mestu. Ta postopek se uporablja pri kiparstvu še danes.
Kipe v glini največkrat odlijejo v mavec in nato v bron, torej služijo pogosto samo kot osnova za končni rezultat iz drugega materiala. Lahko pa se odločimo, da bomo kip sneli s konstrukcije in ga žgali. V tem primeru je rezultat žgana terakota. Če je gmota brez notranje konstrukcije ali je ta preprosta in jo lahko samo potegnemo ven, je potrebno kip vseeno izvotliti dokler ni stena primerno tanka za sušenje in žganje v peči. Če je ogrodje trdno in oblika kipa razgibana, je potrebno pazljivo odluščiti posamezne dele gline s kipa, jih votliti do enake debeline in jih nato znova sestaviti v celoto s pomočjo glinene paste, zakriti šive ter po potrebi popraviti.
Ta postopek je počasen in natančen. Zahteva pravilno presojo glede trdote oziroma trdnosti površinskega dela kipa. Površina mora biti takšna, da se ob dotiku več ne spreminja, da se večje celote lahko lepo režejo in ne deformirajo pri rezanju, hkrati pa mora biti kip še dovolj mehak, da se pri razkosanju in sestavljanju ne drobi. Glinena pasta mora biti narejena iz vode in iz enake gline kot kip v takem razmerju, da se kot malta lepi na površino. Biti mora dobro pregnetena, da ne vsebuje trdih delcev. V sestavljene šive dodamo glino v obliki kačic, ki jih vzdolžno potiskamo v šiv in s tem iztiskamo morebitni zrak iz stika. Pozneje očistimo in s površinsko modelacijo zakrijemo vse predhodne intervencije.
Debelina stene je odvisna od velikosti in oblike kipa. Najbolj pomembno je, da je enakomerno debela in da v sebi ne skriva zračnih komor, ki bi v peči eksplodirale in uničile del kipa ali celoto ter okolico v komori. Vsak, tudi zelo majhen kip, ki ga nameravamo žgati v peči, mora obvezno imeti vidno ali skrito luknjo, ki omogoča plinom prost prehod.
Poleg skulpture, ki jo lahko gledamo z vseh strani, je v kiparstvu prisoten tudi relief v glini. Relief je bolj ali manj razgibana plošča, ki jo opazujemo kot sliko z enega gledišča in se v upodobitvi podreja dvodimenzionalni vizualizaciji. Za relief velja podobno kot za skulpturo, da ga je potrebno primerno izvotliti z zadnje strani zaradi poznejšega žganja v peči. Relief, ki ga sestavimo iz manjših keramičnih plošč, se v svojem bistvu prične približevati keramiki kot taki zaradi principa sestavljanja.
Žgana terakota je tisti fenomen v kiparstvu, ki se iz tehničnih razlogov nahaja na meji med kiparstvom in keramiko. Ker je narejena največkrat iz cele mase in nato izvotljena, spada v področje kiparstva. Še bolj se nagne v to smer, če žgani kip ali relief tudi klasično patiniramo. To pomeni, da uporabimo šelak in druge preizkušene naravne materiale ter kovinske okside, s pomočjo katerih zaščitimo ter prebarvamo površino kipa ali mu damo le želeni lesk in patino. Navedena patina ni namenjena ponovnemu žganju v keramični peči.
Seveda pa lahko terakoto tudi engobiramo in glaziramo ter ponovno žgemo. Pri tem do neke mere zanemarimo ali povsem prekrijemo tiste površinske kvalitete, ki so tipične za kiparsko ustvarjanje in v nekaterih primerih najbolj razpoznavna in občudovana komponenta kiparske stvaritve. Te kvalitete zamenjamo s povsem novo površino, ki je lahko groba ali gladka, pusta in na videz surova ali svetleča, prozorna, prosojna ali obarvana. Na tem mestu se kip prelevi iz žgane terakote v keramično skulpturo.
V novejšem času se keramiki, ki želijo oblikovati večje votle celote pogosto zatekajo k polnilom, ki dajejo zasilno oporo lupini, katero nato dodatno modelirajo z zunanje strani kot kip. Znana je uporaba zmečkanega papirja, balonov, papirnatih tulcev za pokončne oblike in podobno. Ker ogrodje v teh primerih ni dovolj trdno, se glina izmika roki in je zadovoljivo modeliranje tako rekoč nemogoče. To je vidno tudi iz rezultatov čeprav je taka konstrukcija v redkih primerih iz posebnih razlogov lahko tudi pogoj za določen umetniški izraz oziroma je prav tak tehnični pristop nujen. V primerih, ko gre za upodabljanje človeške ali živalske figure, je trdno ogrodje v klasičnem pomenu besede obvezno.