Likovna teorija - Kiki Lazetič
Vse, kar vidimo, je neločljiva enotnost čutne izkušnje in spoznanja, potrjena v neštetih pogledih, srečanjih in manipulacijah, uporabah in izvajanjih vsakdanjega življenja. Vid in vse naše zaznave vodi iskanje smisla. Naše pretekle zaznave vplivajo na razumevanje bodočih. Lepota, harmonija, ritem, proporci, barve, oblike, prostor niso lastnosti stvari, temveč lastnosti človekovega zaznavanja in doživljanja, ki ga bogatimo z učenjem o vidnem svetu. Več ko znamo, več razumemo, tako kot pri učenju tujega jezika.
Tokrat govorimo o osnovni slovnici likovnega jezika, ki nam pomaga, da iz vsakdanjega mišljenja preidemo na ustvarjalno vizualno mišljenje, da stvari vidimo in razumemo. Ne samo gledamo. Šele takrat lahko ustvarjamo svobodno.
Svetloba
Vidna svetloba in njen značaj
Svetloba je osnova našega vidnega sveta, brez nje bi bila tema in mi bi namesto oči razvili kakšno drugo čutilo, s katerim bi zaznali svet okoli sebe. Toda svetloba obstaja in kot taka je od nekdaj burila domišljijo ljudi.
S strogega znanstvenega stališča je svetloba valovanje kvantnih delcev in je obenem energija in materija. Je elektromagnetno valovanje, ki ga človek vidi le ozek pas vidne svetlobe, to je med 380 in 720 nm.
Oko in svetloba
Človek zaznava svet s čuti, ki jih delimo v tri glavne skupine: čuti za kemične, mehanične in elektromagnetne dražljaje. Pri likovnem oblikovanju sodelujejo čut za lastno telo, čut za ravnotežje, čut za tip in čut za vid. Najpomembnejši je vid, ki nam posreduje kar 90 % informacij o okolju. Ko svetloba, sestavljena iz različnih količin odbite svetlobe, pade na lečo, ta nastalo sliko prenese na mrežnico. Mrežnica, sestavljena iz paličic in čepkov, svetlobo prevede. Paličice berejo intenzivnost, moč svetlobe (kvantitativni vidik) ter predvsem gibanje in oblike. Čepki pa berejo barve (kvalitativni vidik svetlobe) in detajle. Informacije gredo naprej po vidnem živcu v male in velike možgane ter v možgansko skorjo. Nastala slika je urejena kot vzorec, ki vsebuje informacije o prostoru in stvareh pred nami.
Človek podobno kot večina živali reagira samo na spremembe. Naš vidni sistem že na mrežnici deluje tako, da izbira samo tiste dražljaje, ki nosijo sporočilo o spremembi. Se odzove le takrat, ko se v vidnem polju zgodijo spremembe, ki bi lahko bile za nas zanimive.
Kako nam svetloba pomaga videti
Od valovne dolžine, ki jo neka snov odbija, je odvisen njen barvni videz. Mi vidimo le tiste snovi, ki svetlobo odbijajo, kajti za svetlobo samo nismo razvili posebnih čutil. Svetloba, ki se od stvari odbija, je razpršena, mehka svetloba. Za informacijo o prostoru pa so pomembni tudi robovi, ki nastanejo zaradi različne odbojnosti snovi. Svetloba je na valovni dolžini neselektivna, to pomeni, da je spekter vpadle svetlobe enak spektru odbite svetlobe. V nasprotju z njo je barva na valovni dolžini selektivna. Pri njej je odbiti del svetlobe drugačen od vpadnega. Vzrok za nastanek robov sta obe odbojnosti, ki se pokažeta pri spremembi nagiba (definira prostor), spremembi pigmenta (barva) ali spremembi sence (svetlost).
Temeljne likovne prvine
Temeljne kategorije likovnega mišljenja po profesorju Milanu Butini so: oblika, točka–linja, svetlo–temno in barva. Oblika je nosilka likovnih pomenov, orisujemo pa jo z drugimi prvinami. Zato jih imenujemo orisne prvine. Ton in barva sta osnovna orisna elementa in sta zato nedeljiva. Ploskev, oblika in prostor pa so orisani elementi. Elementi temeljnih likovnih prvin, taki kot vsaka družbeno nastala oblika, nekaj izražajo, sporočajo ali o nečem informirajo. So osnove, ki nosijo neko sporočilo in izraz.
Likovni element točka
Kaj je točka
Matematična definicija točke pravi, da je točka brez dimenzije in neskončno majhna. V likovnem prostoru pa ima točka dve ali tri dimenzije in je dovolj velika, da jo lahko vidimo.
Funkcija točke je, da zadrži in povleče naš pogled, kar je lastnost vsake vase usmerjene oblike. Zato je za točko najprimernejša kroglasta oblika, za njo vse pravilne oblike in šele nato nepravilne. Poznamo zaprte in odprte oblike točk.
Močne točkaste tvorbe so križanja linij, konec in začetek linije, koti ploskev in oblik.
Z njimi lahko tvorimo linijo in ploskev. Več točk v zaporedju oblikuje linijo, nizane v ploskvi ustvarijo, zaradi pretoka energije, nakazano obliko. Z gostenjem točk pa dosežemo različno svetla in temna področja (raster). Njihove lastnosti so odvisne od oddaljenosti, barve in položaja v kompoziciji. Hierarhija točk se tvori po velikosti, jasnosti, barvi, svetlobni lestvici, poziciji. Vrednost točke je odvisna od odnosov v likovni celoti.
Možnost uporabe
Točke zaradi svojih lastnosti predstavljajo mirovanje in stabilnost, ker kompozicijo stabilizirajo, ker ustavijo naš pogled pri potovanju skozi slikovno polje. Obenem z variacijami oblik in velikosti točk nastajajo napetosti na slikovni površini.
Likovni element linija
Nastanek linije
Matematično vsebuje samo eno dimenzijo – dolžino. V likovnem jih ima lahko več, prav tako kot točka.
Linija nastane z zaporednim nizanjem točk, to je z gibanjem roke oziroma pisala. Njeno bistvo je gibanje, ki daje formi izraz. Linija potegne naše oko, da ji sledi v smeri njenega gibanja.
Linija definira prostor z modelacijo – senčenjem, s križanjem linij, vzporednicami ali kakšno mehko obliko linije. Obenem pa je linija tudi osnova perspektive in številnih globinskih ključev.
Vrste linij
Aktivna linija
Aktivna linija opisuje smer in sled gibanja. To je linija, ki nastane kot posledica lastnega gibanja.
Pasivna linija
Pasivna linja nastane kot posledica združitve dveh ploskev (vsi robovi, bodisi svetlostni ali barvni, med telesi ali prostori). Tako nastane pozitivni ali negativni prostor. Linija sama po sebi nima več energije, ker je posledica površinskih energij ploskev, ki jih razmejuje. Zato ji rečemo pasivna linija. V okolju naše oko samo poudarja robove tako, da na mestih največjega kontrasta, to je na stiku dveh ploskev, poveča ostrino robov s kontrastom.
Medialna linija
Medialna linija je aktivna linija, ki se sama v sebi zaključi. Rečemo ji tudi kontura. Orisuje in omejuje notranji in zunanji prostor, oriše neko ploskev. Energija linije in ploskve sta v tem primeru enakovredni, a narava linje določa značaj ploskve.
Psihološki vidik linije
Linija kot element gibanja ima lahko različno naravo; lahko je počasna, sunkovita, zlomljena, ravna, valovita ali tekoča. Glede na njeno obliko, svetlost, barvnost, debelino in položaj, ji lahko določimo izraz. Linija ima tudi psihološki značaj. Horizontala deluje spokojno, vertikala aktivno, poševne linje pa vnašajo dinamiko, nemir in nestabilnost. Ravna linija je ostra, trda, hladna in razumska. Kriva je organska, čutna, mehka in topla. Tanka deluje mehko in lirično, debela pa daje vtis dramatičnosti in včasih dekorativnosti. Neenakomerne linije so najbolj organske in dinamične. Ravna lomljena linija deluje trdo, ostro in dinamično. Zaradi naglega spreminjanja smeri pa večinoma tudi agresivno in nasilno. Nasproti njej je valovnica, ki je mehka, tekoča in blaga. Enakomerna je umirjena, neenakomerna pa je živahna, vesela in polna zagona.
Likovni element oblika
Vsaka barva napolnjuje neko obliko in vsak prostor omejuje neka oblika. V naravi in oblikovanju imamo opravka z oblikami, ki so omejene s svojimi zunanjimi mejami. Snovi brez oblike ni.
Zaznavamo jih na podlagi razlikovanja figure in ozadja ter v otroštvu na podlagi tipa. Zato jih večinoma označujemo z nazivi za tipne občutke: trde, mehke, ostre, okrogle ...
Poznamo oblike organske oblike naravnega izvora in geometrijske oblike, ki so umskega izvora. Vsaka oblika pa ima tudi svojo notranjo vsebino.
Oblike se vežejo z drugimi oblikami in likovnimi prvinami v nove celote, ki jim pravimo liki. Oblika ali lik z notranjo strukturo in vsebino pa je forma.
Oblika je poleg barve najizrazitejši likovni element.
Likovni element ploskev
Likovni značaj ploskev in ploskovnih oblik
Njen primarni značaj je dvodimenzionalen. Ploskev je omejena z linijo, ki je lahko aktivna ali pasivna. Lahko jo krivimo, vendar le nekoliko, kajti z usmerjenim gibanjem ploskve ali s spremembo svetilnosti ustvarimo tretjo dimenzijo. V nekaterih primerih, na ovalnih predmetih (poslikana vaza), njihovo površino vseeno dojamemo kakor ploskev.
Vrste ploskev
Osnovni praliki so krog, kvadrat in trikotnik, iz njih izhajajo vse nadaljnje oblike, ki jih ustvarjamo z odvzemanjem, dodajanjem in členjenjem osnovnih. Ploskve, ki nastanejo, so lahko ravne, krive, omejene, neomejene, okrogle ali oglate. Oglate so obrnjene navzven, so agresivne in hladne, medtem ko so okrogle obrnjene navznoter ter so mehke, tople in čutne. Ploskve lahko nadalje delimo na geometrične in organske.
Slikovna ploskev ali format
Slikovna ploskev nastane takrat, ko se slikar odloči za format, ko iz imaginarne slikovne ravnine izreže področje, ki ima svojo višino in širino, svojo materialnost in čutno pojavnost.
Kvadrat je prototip likovnega formata.
- Vertikala toplo – horizontala hladno
- Harmonična napetost, dvigovanje, pozitivno
- Disharmonična napetost, padec, negativno
- Teža robov
Likovni element prostor
Kaj je prostor?
Prostor je vidik človekove orientacije, ki ga dojemamo z globinskimi vodili in izkušenjami. Prostor ima vedno samo tiste dimenzije, ki mu jih damo, ko ustvarjamo svoj odnos in razumevanje prostora.
Monokularni prostorski ključi
- Nagnjenost linij, ploskev, oblik
- Velikost: bližje je večje, oddaljeno je manjše
- Tekstura: bolj razločno je bližje, manj je dlje
- Barva: intenzivna in čista je blizu, nejasna in bleda je daleč
- Zračna perspektiva: z oddaljenostjo postajajo stvari sivomodre
- Ostrina robov in detajlov
- Svetlost: svetlejši ko so predmeti, bližje se nam zdijo
- Prekrivanje
- Ključ podobnosti, združujemo predmete po podobnosti in ločljivosti
- Ključ izkušnje: znano je bližje kot neznano
- Ključ zaprte oblike, ki je eden najmočnejših. Okoliški prostor deluje kot negativni prostor. Oblika je močnejša kot črta.
Svetlo–temno in barva sta dve lastnosti svetlobe, ki ustvarjata vse vidne zaznave. Snovi, ki odbijajo vso svetlobo, vidimo bele. Tiste, ki vso svetlobo vpijejo, pa črne. Z mešanjem teh dveh dobimo nešteto sivih odtenkov. To so nekromatične barve. Kromatične so barve mavrice, ki so najčistejše, pestre barve. Te barve zastopajo snovi, ki odbijajo samo določen spekter svetlobe.
Likovni element svetlo-temno
Temeljna likovna vsebina
Je kvantitativni vidik svetlobe, torej količinska razlika med svetlimi in temnimi predeli okolja, ki so posledica različne osvetljenosti predmetov (predvsem oblike, teksture in prostorske globine). V likovnem svetu je svetlo-temno abstrakcija realnosti, ki nas pripelje do prostora. Seveda pa moramo za jasno zaznavanje prostora upoštevati še prostorske ključe ali prostorska globinska vodila, med katerimi so svetlostne razlike najvažnejše.
Modelacija in svetlostni ekrani
Modelacija ali senčenje
Stopnjevanje svetlosti je eden od načinov, s katerim svetloba odriva globino prostora in reliefnost stvari, ki se kažejo kot stopnje svetilnosti. Najsvetleje je vedno na mestu, ki je izvoru svetlobe najbližji ali se z njim sklada. Nasebne sence tvorijo prostornino. Odsebne – vržene sence – pa definirajo prostor.
Poznamo dva načina modulacije: kontinuiran prehod in diskontinuiran prehod svetlostnih vrednosti. Kontinuiran prehod imenujemo sfumato in daje vtis mehkobe in toplote. Pri diskontinuiranem prehodu je senca ostra in usmerjeno svetlobo poudarja. Tako senčenje daje vtis dramatičnosti.
Svetlostni ekrani
Svetlostni ekrani nam pomagajo zaznavati prostor zaradi razlik med svetlimi in temnimi področji. Principi svetlostnih ekranov: odsevanje svetlih delov na temnih in temnih na svetlih poudarja prostorsko razslojenost vidnega oziroma slikovnega polja. Oster rob med svetlim in temnim območjem (oster prehod) navadno pomeni hiter prostorski prehod iz enega prostorskega plana v drugega ali konec oblike. Takšne prehode najdemo na mestih, kjer se oblika konča in zato orišejo zunanji obris oblike, ali pa tam, kjer se srečata dve prostorsko različno usmerjeni ploskvi, recimo v kotu sobe.
Postopno in kontinuirano prehajanje iz svetlejšega v temnejše območje ali narobe pomeni, da se prostorska usmeritev neke površine oziroma nekega območja počasi spreminja.
Psihološki vidik
Svetle površine so lažje in temnejše težje. Svetle barve nas bolj aktivirajo in se nam zdijo bližje, temne pa nas ne aktivirajo in se nam zdijo oddaljene. Bela je barva rojstva, začetka in vseh pozitivnih sil. Nasproti nje je črna, barva vseh negativnih sil, konca, brezizhodnosti in smrti. Morda kot zanimivost, v deželah, kjer ljudje verjamejo v reinkarnacijo, je bela barva smrti.
Likovni element barva
Kaj je barva?
V nasprotju s svetlo–temnim, ki je kvantitativni vidik svetlobe, je barva njen kvalitativni pol. Barva brez oblike ne obstaja, razen v naši psihi. Realno barva zavzema določeno obliko in ima eno od neštetih nians. Nanjo vplivajo sosednje barve, prava barva pa je vedno težko določljiva. Njena identiteta se skriva v njenih odnosih. Barva v primerjavi z obliko vpliva predvsem na naša čustva.
Barvne dimenzije
Barvne dimenzije so osnova za določanje odtenkov in njihovih vrednosti. Pomembne so za naše razpoznavanje barve, a ne smemo pozabiti, da vsaka barva dobi pravo vrednost šele v odnosu do drugih. Upoštevati je treba tudi barvne indukcije, kajti barvni odtenki se spreminjajo v odnosu do okolja. Razlikujemo svetlostno indukcijo (barvni odtenek je na svetlem ozadju temnejši kot na temnem) in barvno indukcijo (barvni odtenek se spremeni v odnosu do druge, sosednje barve, prevzame odtenek komplementarne barve).
Barvna kromatičnost
Kromatičnost je kvaliteta in sijaj barve ter je odvisna od valovne dolžine svetlobe. Barvne tone delimo v tri skupine: primarne (magenta rdeča, ciano modra in rumena), osnovne barve, s katerimi mešamo vse druge, sekundarne (oranžna, zelena, vijolična) in tercialne (sončno rumena, oranžnordeča, rdečevijolična, vijoličnomodra, modrozelena, rumenozelena). Primarne in sekundarne barve (ru-mo, rd-ze, or-vi) so si med seboj kontrastne, komplementarne in mešane med seboj dajo sivino.
Barvna čistost
Barvne tone delimo po njihovi čistosti, to je od kromatično čistega tona do sive. Barvno čistih tonov ne moremo nikoli uporabiti za prehode. Oni so skrajnosti, ki označujejo vrhunec.
Barvna svetlost
Nastane s svetlenjem ali temnenjem osnovnih kromatično čistih barv. Tega ne smemo mešati s specifično barvno svetlostjo, svetlostjo barve same po sebi. Tako je rumena najsvetlejša in vijoličasta najtemnejša. Lahko pa izkoriščamo tiste barvne lastnosti, ki vzbujajo občutke toplote (oranžnordeča) in hladnosti (modrozelena). V tem primeru so topli enakovredni svetlim in hladni temnim tonom. Iz tega izhajata dva različna slikarska načina. Če je barvna svetlost primarna, recimo v baroku, različnim odtenkom pravimo toni. Če so za slikarja primarne barvne svetlosti, recimo impresionisti ali faovisti, pa odtenkom rečemo valerji.
Barvna sistematika in barvno mešanje
Barve urejamo v barvne kroge: na obodu kroga so barve urejene po sistemu zaporedja kot v mavrici. Barvni krog je urejen po pravilu, ki zahteva, da iz dveh barv, ki si stojita nasproti, nastane mešanica akromatične, nepestre barve. Ti dve barvi imenujemo komplementarni barvi.
Aditivno mešanje
To je krog spektralnih barv, barvnih svetlob, ki so seštevalne ali aditivne. Svetlost mešanice je vedno svetlejša od mešanih barv. Mešanica vseh barv je bela.
Subtraktivno mešanje
Mešanje barvnih snovi je odštevalno ali subtraktivno mešanje. Mešanica komplementarnih barv je črna, ker se mešajo odbite svetlobe. Črna kot snov vase vpija vso svetlobo.
Barvno telo
Vse tri dimenzije prikazuje le barvno telo, ki je urejeno tako, da skozi sredino barvnega kroga pravokotno postavimo sivo lestvico. Na zgornjem delu so barve mešane z belo in na spodnjem s črno. Poznamo par različnih oblik teles: kocko, kroglo, piramido, stožec.
Ploskovna raba barve
Prostorski značaj barv je različen. Prostorninskost barve se veča s prosojnostjo barve in manjša z njeno ploskovitostjo. Barva ima tudi kvalitativno vrednost, ki se kaže v svetlosti ali temnosti barve, ki jo dosežemo z dodajanjem bele ali črne barve. S tem se čistost in intenzivnost barve umažeta. Če želimo barvo poudariti v vsej njeni lepoti in sijaju, jo moramo uporabljati kot ploskev. Kajti barva in ploskev se v svojih zahtevah ujemata. Tako podajanje prostornosti imenujemo tudi modulacija.
Barvni kontrasti
Barve, ki se razlikujejo po svoji barvnosti, tvorijo medsebojna nasprotja – barvne kontraste.
Kontrast barve v odnosu do barve je najenostavnejši, ker lahko uporabimo barve v njihovem čistem sijaju. Rumena, rdeča in modra dajo kontrastu močnejši izraz, oranžna, zelena in vijolična pa manj izrazitega. Delovanje kontrasta je pestro, močno in določeno. Najdemo ga v ustvarjanju otrok, ljudski umetnosti in pri tistih umetnikih, ki iščejo pestrost izraza.
Svetlo–temni barvni kontrast
Je najizrazitejši, ker ga tvori nasprotje med črno in belo, barvi, ki sta si izrazito nasprotni. Med njima je neskončno področje sivin in sivih tonov. Druga oblika tega kontrasta je upoštevanje različnih barvnih svetlosti.
Toplo–hladni barvni kontrast
Podoben je svetlo–temnemu kontrastu. Tvorijo ga nasprotja med toplimi in hladnimi barvami (rdeča, oranžna in rumena nasproti modri, zeleni in vijolični).
Komplementarni kontrast
Nastane s součinkovanjem dveh komplementarnih barv. Barvi, ki se druga ob drugi v učinku krepita in se zmešani med seboj nevtralizirata. V barvnem krogu so si komplementarne barve nasproti.
- Rumena–vijolična
- Rumenooranžna–modrovijolična
- Oranžna–modra
- Rdečeoranžna–zelenomodra
- Rdeča–zelena
Če komplementarne pare razstavimo, vidimo, da vsak zase vsebuje vse tri primarne barve. V pravem razmerju komplementarne barve dajo statični učinek, vsak par pa ima svoje posebnosti.
Simultani kontrast
Je pojav, pri katerem naše oko vsaki barvi simultano priredi njeno komplementarno vrednost. Simultana barva nastane v očesu in je v resnici ni. Je le naravna težnja očesa po izravnavi, harmoniji. Tako v zeleni sliki rjava deluje rdeče.
Kontrast barvne kvalitete
- Nastane z različno uporabo barvne čistosti. To je kontrast med čistimi in nečistimi barvami. Barvam lahko njihovo čistost zmanjšamo na več načinov:
- Mešanje z belo: barva dobi hladen pridih
- Mešanje s črno: barvi odvzamemo sijaj, jo mrtvimo
- Mešanje s sivo: barve so kromatsko nečiste in medle, a so dovzetne za simultani kontrast
- Mešanje komplementarnih barv: dobimo lepe in redke tone. Učinek tega kontrasta je izrazito relativen, odvisen od barv, ki jih uporabimo.
Kontrast barvne kvantitete
Nanaša se na velikost barvnih površin. Je nasprotje med mnogo in malo. Nastane zaradi različne moči barv, ki je odvisna od njenega sevanja in njene razprostranjenosti na površinah.
Količinski odnosi med čistimi barvami:
rumena
oranžna
rdeča
vijolična
modra
zelena
oranžna
rdeča
vijolična
modra
zelena
9 delov
8 delov
6 delov
3 deli
4 deli
6 delov
8 delov
6 delov
3 deli
4 deli
6 delov
Količinski odnosi komplementarnih barv:
rumena:vijolična
oranžna:modra
rdeča:zelena
oranžna:modra
rdeča:zelena
9 : 3, 3 : 1
8 : 4, 2 : 1
6 : 6, 1 : 1
8 : 4, 2 : 1
6 : 6, 1 : 1
To so razmerja, ki jih je mogoče uporabiti le pri čistih barvah in imajo orientacijsko vrednost. Če se spremenijo barvni odtenki, se morajo spremeniti tudi razmerja. Omenjena razmerja so razmerja, ki pripeljejo do mirne in statične kompozicije. Če želimo ekspresiven izraz, moramo ta razmerja podreti.
Psihološki vidik
Barvo v nasprotju z obliko, ki jo zaznavamo na fiziološki osnovi, zaznavamo s psihološkimi procesi. Barva vpliva neposredno na naša čustva. Zato z obliko po navadi definirajo introvertirani ljudje, z barvo pa ekstrovertirani, emocionalni ljudje. Barva je povezana s čustvi, oblika z racionalnostjo. Barve povzročajo telesne in čustvene odmeve, ki jih same barve nimajo, ampak jih je v zaznavanje vnesla naša psiha. Zato lahko govorimo o lastnostih barve, ki so individualne in kulturne. Tople in svetle barve se širijo (ekscentrično gibanje) in so aktivne ter jih vidimo večje in bližje. Medtem ko se hladne in temne oddaljujejo in krčijo (koncentrično gibanje) ter so pasivne, zato so navidezno manjše. To izhaja iz delovanja naše mrežnice, kajti rdečeoranžna (topla) ima svoje žarišče za mrežnico in jo mora zato leča potegniti naprej, modrozelena (hladna) pa ima žarišče pred mrežnico in jo leča odrine nazaj.
Zelena in siva pa sta mirujoči in pasivni barvi. Oranžna je najtoplejša, ker ima lastnosti rumene in rdeče. Vijolična je ugasla rdeča in nima notranjega krčenja modre. Zato je najbolj dvoumna in razdvojena barva, ki se hitro prilagodi okoliškim odtenkom.
Barvna kompozicija je harmonična, če je njena izravnava v sivi. Temeljni princip harmonije je izpeljan iz fiziološkega zakona o komplementarnosti barv. Barvne kompozicije, ki se ne izravnajo, so bolj ali manj ekspresivne in naši psihi dopuščajo čutno izravnavo.
Povezava linije in barve
Pravi kot je povezava med navpičnico in vodoravnico, zato mu ustreza rdeča. Ostri in agresivni koti se vežejo na rumeno. Za tope kote pa so primerne modra, zelena in vijolična barva. S tako uporabo linije in barve uporabljamo in poudarjamo njihovo primarno naravo.
Povezava barve in oblike
Rumena – trikotnik
Rumena barva seva in se širi, ustvarja ostro sliko na mrežnici, deluje suho in živahno, nima pa telesne teže, čeprav je močno snovna barva. Rumeni po lastnostih ustreza trikotnik, ki je ostra, živahna in koncentrirana oblika.
Rdeča – kvadrat
Peto stoletje pr. n. št. je bilo zaznamovano s številnimi vojnami in zavezništvi med sredozemskimi ljudstvi. Punski svet je bil pod močnim vplivom grške civilizacije. Posledice helenizacije so najbolj zaznavne v figuralni umetnosti, notranjepolitični ureditvi in religiozni ideologiji, ki se je spremenila šele pod vplivom semitskih ljudstev z vzhoda, ki so prinesli krščanstvo.
Pred moderno dobo se je večina trgovanja v sredozemskem predelu odvijala po morju. Nekatere izdelke, tudi marmor, slonovo kost, les, surovo zlato in srebro, druge kovine, morda tudi žito, so lahko natovorili neposredno v ladijski trup. Druge, kot na primer tekstilne izdelke, platno, živalske kože, volno, sadje in zelenjavo, so morali zaviti ali spraviti v vreče. Veliko izdelkov so morali zaradi ladijskega in kopnega transporta v vozovih ali na hrbtih tovornih živali shraniti v nekakšne kontejnerje. Sušene ribe, sir, začimbe, smolo, pitno vodo, vino, olja … so prevažali v amforah, za parfume pa so uporabljali manjše parfumske stekleničke.
V 7. stoletju pr. n. št. že lahko razlikujemo amfore za različna vina in olja po različnih proizvodnih središčih. Trgovali so tudi z grškimi vazami, ki so bile pojem lepote. Lepo okrašene korintske vaze, ki so se pojavile v Sredozemlju in ob Črnem morju v 8. in 7. stoletju pr. n. št., so imele gotovo lastno komercialno vrednost. Prav tako tudi atensko črno in rdeče figuralno posodje, ki je preplavilo svet v 6. in 5. stoletju pr. n. št.
Pri izvozu keramike je bil vse do 6. stol. pr. n. št. na prvem mestu Korint, okrog 525 pr. n. št. pa so dobile monopol za izdelovanje luksuznega posodja Atene.
V Atenah so izdelovali atiško črno figuralno keramiko, ki je sčasoma izrinila s trga korintski slog in tudi vse druge regionalne. Atiška rdeča figuralna keramika se je pojavila okoli 530 pr. n. št.
V srednji Evropi so poslikane grške vaze cenili tudi železnodobni Rdeča je suha. Topla, trdna in stabilna barva. Nima ne močno izraženega ekscentričnega niti koncentričnega gibanja. Je snovna barva in ima velik čutni vpliv. Oko jo zlahka izostri, zato je primerna za označevanje robov. Njej ustreza kvadrat, ki je prav tako trdna in stabilna oblika.
Modra – krog
Modra je hladna, vlažna in prosojna barva, za katero se zdi, da se pomika v globino in se krči. Na mrežnici ustvarja zabrisane podobe, zato jo uporabljamo takrat, ko si ne želimo ne ostrine ne detajlov. Po svojih lastnostih ji je najbližji krog, katerega otipni lastnosti sta mehkoba in gibanje.
Zelena – šesterokotnik
Zelena je hladna, sveža, mehka in prostorska barva, ki je oko ne more dobro izostriti. Zato ni primerna za robove in detajle. Po lastnostih ji ustreza šesterokotnik ali osmerokotnik.
Oranžna – trapez
Oranžna je manj snovna barva kot rdeča in zato lažja. Je suha in topla barva. Optično proizvaja na mrežnico ostro sliko. Je dovzetna za detajle in robove. Med oblikami ji odgovarja trapez.
Vijolična – elipsa
Vijolična je mehka in zabrisana barva, ki je ni mogoče dobro izostriti. Med oblikami ji ustreza elipsa.
Likovne spremenljivke
Doslej smo govorili o likovnih stalnicah, nanje pa vplivajo likovne spremenljivke, ki spreminjajo pomen istih oblik. Spremenljivke so: velikost in teža, položaj in smer, položaj in teža, položaj in pomembnost, smer, rast, število, gostota, tekstura ...
Psihološki vidik
Barvo v nasprotju z obliko, ki jo zaznavamo na fiziološki osnovi, zaznavamo s psihološkimi procesi. Barva vpliva neposredno na naša čustva. Zato z obliko po navadi definirajo introvertirani ljudje, z barvo pa ekstrovertirani, emocionalni ljudje. Barva je povezana s čustvi, oblika z racionalnostjo. Barve povzročajo telesne in čustvene odmeve, ki jih same barve nimajo, ampak jih je v zaznavanje vnesla naša psiha. Zato lahko govorimo o lastnostih barve, ki so individualne in kulturne. Tople in svetle barve se širijo (ekscentrično gibanje) in so aktivne ter jih vidimo večje in bližje. Medtem ko se hladne in temne oddaljujejo in krčijo (koncentrično gibanje) ter so pasivne, zato so navidezno manjše. To izhaja iz delovanja naše mrežnice, kajti rdečeoranžna (topla) ima svoje žarišče za mrežnico in jo mora zato leča potegniti naprej, modrozelena (hladna) pa ima žarišče pred mrežnico in jo leča odrine nazaj.
Zelena in siva pa sta mirujoči in pasivni barvi. Oranžna je najtoplejša, ker ima lastnosti rumene in rdeče. Vijolična je ugasla rdeča in nima notranjega krčenja modre. Zato je najbolj dvoumna in razdvojena barva, ki se hitro prilagodi okoliškim odtenkom.
Barvna kompozicija je harmonična, če je njena izravnava v sivi. Temeljni princip harmonije je izpeljan iz fiziološkega zakona o komplementarnosti barv. Barvne kompozicije, ki se ne izravnajo, so bolj ali manj ekspresivne in naši psihi dopuščajo čutno izravnavo.
Povezava linije in barve
Pravi kot je povezava med navpičnico in vodoravnico, zato mu ustreza rdeča. Ostri in agresivni koti se vežejo na rumeno. Za tope kote pa so primerne modra, zelena in vijolična barva. S tako uporabo linije in barve uporabljamo in poudarjamo njihovo primarno naravo.
Povezava barve in oblike
Rumena – trikotnik
Rumena barva seva in se širi, ustvarja ostro sliko na mrežnici, deluje suho in živahno, nima pa telesne teže, čeprav je močno snovna barva. Rumeni po lastnostih ustreza trikotnik, ki je ostra, živahna in koncentrirana oblika.
Rdeča – kvadrat
Peto stoletje pr. n. št. je bilo zaznamovano s številnimi vojnami in zavezništvi med sredozemskimi ljudstvi. Punski svet je bil pod močnim vplivom grške civilizacije. Posledice helenizacije so najbolj zaznavne v figuralni umetnosti, notranjepolitični ureditvi in religiozni ideologiji, ki se je spremenila šele pod vplivom semitskih ljudstev z vzhoda, ki so prinesli krščanstvo.
Pred moderno dobo se je večina trgovanja v sredozemskem predelu odvijala po morju. Nekatere izdelke, tudi marmor, slonovo kost, les, surovo zlato in srebro, druge kovine, morda tudi žito, so lahko natovorili neposredno v ladijski trup. Druge, kot na primer tekstilne izdelke, platno, živalske kože, volno, sadje in zelenjavo, so morali zaviti ali spraviti v vreče. Veliko izdelkov so morali zaradi ladijskega in kopnega transporta v vozovih ali na hrbtih tovornih živali shraniti v nekakšne kontejnerje. Sušene ribe, sir, začimbe, smolo, pitno vodo, vino, olja … so prevažali v amforah, za parfume pa so uporabljali manjše parfumske stekleničke.
V 7. stoletju pr. n. št. že lahko razlikujemo amfore za različna vina in olja po različnih proizvodnih središčih. Trgovali so tudi z grškimi vazami, ki so bile pojem lepote. Lepo okrašene korintske vaze, ki so se pojavile v Sredozemlju in ob Črnem morju v 8. in 7. stoletju pr. n. št., so imele gotovo lastno komercialno vrednost. Prav tako tudi atensko črno in rdeče figuralno posodje, ki je preplavilo svet v 6. in 5. stoletju pr. n. št.
Pri izvozu keramike je bil vse do 6. stol. pr. n. št. na prvem mestu Korint, okrog 525 pr. n. št. pa so dobile monopol za izdelovanje luksuznega posodja Atene.
V Atenah so izdelovali atiško črno figuralno keramiko, ki je sčasoma izrinila s trga korintski slog in tudi vse druge regionalne. Atiška rdeča figuralna keramika se je pojavila okoli 530 pr. n. št.
V srednji Evropi so poslikane grške vaze cenili tudi železnodobni Rdeča je suha. Topla, trdna in stabilna barva. Nima ne močno izraženega ekscentričnega niti koncentričnega gibanja. Je snovna barva in ima velik čutni vpliv. Oko jo zlahka izostri, zato je primerna za označevanje robov. Njej ustreza kvadrat, ki je prav tako trdna in stabilna oblika.
Modra – krog
Modra je hladna, vlažna in prosojna barva, za katero se zdi, da se pomika v globino in se krči. Na mrežnici ustvarja zabrisane podobe, zato jo uporabljamo takrat, ko si ne želimo ne ostrine ne detajlov. Po svojih lastnostih ji je najbližji krog, katerega otipni lastnosti sta mehkoba in gibanje.
Zelena – šesterokotnik
Zelena je hladna, sveža, mehka in prostorska barva, ki je oko ne more dobro izostriti. Zato ni primerna za robove in detajle. Po lastnostih ji ustreza šesterokotnik ali osmerokotnik.
Oranžna – trapez
Oranžna je manj snovna barva kot rdeča in zato lažja. Je suha in topla barva. Optično proizvaja na mrežnico ostro sliko. Je dovzetna za detajle in robove. Med oblikami ji odgovarja trapez.
Vijolična – elipsa
Vijolična je mehka in zabrisana barva, ki je ni mogoče dobro izostriti. Med oblikami ji ustreza elipsa.
Likovne spremenljivke
Doslej smo govorili o likovnih stalnicah, nanje pa vplivajo likovne spremenljivke, ki spreminjajo pomen istih oblik. Spremenljivke so: velikost in teža, položaj in smer, položaj in teža, položaj in pomembnost, smer, rast, število, gostota, tekstura ...