Likovni jezik antične keramike - Boštjan Novak
Obdelave antičnega lončarstva se bomo lotili z oblikovnega stališča. Antični keramični izdelki so nam všeč in poskusili bomo dognati zakaj. V čem leži estetska vrednost teh del. Pozornost bomo usmerili na posamezne oblikovne lastnosti in gledali, kako so spojene v celoto. Z drugo besedo, kako so komponirane.
Gotovo je eden od razlogov za trajno občudovanje teh izdelkov oblikovna jasnost in logičnost likovnega jezika. Ukvarjali se bomo z odnosi med tridimenzionalnimi oblikami. V čem je praktični smisel take analize?
S spoznavanjem razdelanega likovnega jezika poglabljamo svoje opazovanje. Počasi se nam izluščijo načela dobre kompozicije in oblikujemo lastna merila. Razumska razlaga, povezana z lastnimi izkušnjami, nas vodi k samozavestnemu komponiranju in globljemu doživljanju likovnih del.
Poznavanje kontrastov, uravnavanje dinamike in postavljanje poudarkov so osnovna miselna orodja komponiranja. Ustvarjalec z uravnavanjem lastnosti, spreminjanjem smeri in dodajanjem poudarkov likovno komponira izdelek. Znati komponirati pomeni vedeti (imeti občutek), koliko česa dodati, kako uskladiti sosedne oblike in kam postaviti poudarke. Analiza del, ki so nam všeč, je smiselna, če odkrijemo vsaj del vzroka, zakaj so nam všeč. Občutek ni objektiven, vendar se moramo zanašati nanj ne glede na stopnjo likovnega znanja. Z analizo del ga nekako tudi šolamo.
Razumevanje likovne zgradbe in kompozicij
Velikost, smer, položaj, poudarek, kontrasti
Posode so v bistvu sestavljene iz enakih elementov: iz baze (noge), trupa, vratu in ročajev. Vsi elementi imajo svoje oblikovne značilnosti in skupaj tvorijo kompozicijo. Vsaka posamezna oblika ima najprej svojo velikost, smer in položaj glede na celoto. Nato pridejo podrobnejše značilnosti, kot so ovalnost, oglatost, tekstura ... Dobra kompozicija v klasičnem smislu je skladnost med posameznimi deli in deli s celoto.
Splošne lastnosti oblik
Velikost (masa)
Velikost oziroma masa daje obliki moč. Večja ko je oblika, večji je njen vpliv na celoto. Zato trup, kot največja oblika, najbolj določa likovni značaj vaze. Manjše oblike se ji oblikovno prilagajajo. Lahko so ji podobne, lahko so z njo v kontrastu ali oboje.
Smer
Najprej pogledamo, kakšna je smer prostornine oblike: pokončna, ležeča ali diagonalna. S smermi se uravnava dinamika. Diagonalne smeri razgibajo, navpične pa umirijo dinamiko celote. Pri posodju je središčna os oblik skoraj vedno pokončna, izjema so ročaji. Ko pa pogledamo smeri površin oblik, vidimo, da so te bolj razgibane in se živahno spreminjajo v konveksnih in konkavnih lokih vzdolž oblik. Nazadnje pogledamo še linearne smeri. To so smeri robov, obrisne linje. Če bi upoštevali še poslikavo, bi naleteli na največjo razgibanost. Omeniti moramo tudi hierarhijo med temi razgibanostmi. Če je nagnjena prostorska os, je to dosti močnejša dinamika, kot če je nagnjena linija obrisa. To je zato, ker se naš ravnotežnostni sistem projicira v predmet kot celoto.
Položaj
Glede na položaj v celotni kompoziciji ločimo nosilne in nošene elemente. Več ko oblika nosi, bolj je aktivna.
Glede na to, kako oblika raste iz tal in kako je baza spojena s trupom, ločimo stabilne in nestabilne vaze. Položaj oblike določa občutek teže in lahkosti. Majhna vaza in velik trup učinkujeta nestabilno, vendar obenem subtilno. Pri gledalcu povzroča neko napetost. Ljudje se spontano projiciramo v predmete in se vživimo v njihovo dinamiko. Prav tako na predmete prenesemo svoj ravnotežnostni sistem. Nasprotje labilnemu ravnovesju, pri katerem velika masa lovi ravnotežje na majhni bazi, je stabilno ravnovesje, široka baza in nad njo ravna ali kapljasta oblika. Namen vaze igra pri tem pomembno vlogo. Krater mora držati veliko težo itd. Navzgor šireče se forme, če so postavljene na ozko bazo, delujejo še lažje. S širino baze uravnavamo navidezno težo oblike.
Pri oblikovanju celote imajo posebno vlogo poudarki (akcenti)
Slovenski prevod kar dobro izrazi njihov likovni učinek. To so vse manjše oblike, robovi, zaključki oblik, kjer je močneje zbrana pozornost. Poudarki so lahko večji ali manjši na isti kompoziciji. Oko se ustavlja na območjih, kjer se kaj dogaja, na spojih, robovih in točkastih oblikah, ker so tam nove informacije o predmetu. Čez prazne površine pa gre hitro mimo. To je pomembno za iluzijo gibanja. Sam poudarek je statičen element, gibanje pa se ustvarja med posameznimi poudarki. Poudarek je kot nekakšen zaključek, kot ločilo v stavku. Zato ima povezovalno vlogo.
Posamezne lastnosti oblik
Če gledamo posamezno obliko še bolj natančno, ugotovimo njeno oblikovanost: ta je lahko ovalna, oglata, konveksna, ravna, organska, geometrijska, debela, tanka ...
Govorili smo o splošnih in posameznih lastnostih oblik. Komponiranje pa je usklajevanje teh elementov (lastnosti) v celoto. Če so si elementi podobni, dobimo harmonijo, če so si različni, dobimo kontrast. Z izmenjavanjem harmonije in kontrasta ustvarimo ritem. Iz tega izhaja estetski učinek. Rečemo, da doživljamo ritem. Ritmično napetost dobimo z vzpostavitvijo kontrastnih lastnosti.
Likovna nasprotja (kontrasti)
Nasprotni lastnosti nam omogočata, da postavimo obliki v kontrast in tako ustvarimo ritmično napetost. Na posamezni kompoziciji se različna nasprotja prepletajo. Pri analizi poskušamo ugotoviti, kateri kontrast je vodilen, in znotraj določenega kontrasta opazujemo, kako sta nasprotujoči si lastnosti postavljeni druga ob drugo, v kakšnem razmerju sta, katere je več in kako prehajata druga v drugo. Nasprotne lastnosti se tudi poudarjajo.
Na splošno pri komponiranju velja, da je dobro, če ena lastnost malo prevlada. Na primer, da je oblih oblik malo več kakor ravnih. Človek se je vedno zgledoval po strukturi naravnih oblik. In to iz preprostega razloga, ker so mu bile všeč. Skušal je razumeti zakonitosti lepote in jih prenesti v svoj umetni svet. Ker po navadi nimamo samo dveh oblik z diametralno nasprotnimi lastnostmi, lahko govorimo o stopnjevanju (gradaciji), majhno, večje, največje. Važno je doživljati likovni kontrast, ne samo razumeti. Zato priporočam obisk v muzejih in galerijah. Tudi material ima pri občutenju veliko vlogo.
Poglejmo si od blizu na slikovnih primerih posamezna likovna nasprotja – kontraste
Veliko–majhno
Kontrast veliko–majhno je temeljni kontrast. Ritem velikosti oblik je temeljni kiparski ritem. Je izrazitejši, če imamo podobne oblike. Na primeru si od spodaj navzgor sledijo oblike različnih velikosti. Enakost imamo samo pri ročajih (harmonija).
Krivo–ravno
Izmenjavanje oblin in ravnih oblik je bil v antiki zelo pogost kompozicijski izziv. Na primer v arhitekturi: stebri, templji (okrogli, pravokotni), jonski kapitelj so zanimiv primer izpeljave okrogle oblike v kvadratno.
Kako vazi, ki je vedno nekako okrogla, postaviti nasproti ravne ploskve oziroma linije. Pri amforah je to po navadi vrat in po potrebi del ročaja. Ne smemo pozabiti, da so ravne ploskve tudi dno in vrh vaze. Če gledamo vrh posode iz ptičje perspektive, je to krog, če od strani, je to ravna črta. Že s spreminjanjem zornega kota ustvarjamo spreminjanje iz krivega v ravno. Ravne ploskve so uporabljene za umirjanje napetosti. Ob njih pridejo ukrivljene bolj do izraza.
Vbočeno–izbočeno (konveksno–konkavno)
To je najbolj priljubljen kontrast pri lončarstvu, saj izhaja iz načina izdelave in tehnoloških zahtev vaze. Ta kontrast je zanimiv, ker dosežemo vtis širjenja in krčenja. Oblika se navidezno širi navzven in obratno. Pri vbočenih dobimo vtis, da zunanji prostor pritiska na obliko. Primerjamo ga lahko z dihanjem: vdih–izdih.
Celovito–razčlenjeno
Med seboj lahko uravnavamo celovite in razčlenjene oblike. Celovitost prevzame po navadi trup, razčlenjenost pa baza, vrat, ročaji in različni kiparski dodatki. Ta kontrast je bolj v ospredju pri vazah z reliefom, pri katerih so se morali odločati o razmerju med gladko in razčlenjeno površino.
Negativni prostor
Pri dojemanju oblike ima svojo vlogo zunanji, tako imenovani negativni prostor. Poudarjen je takrat, ko je jasno označen. Najbolj opazen je prazen prostor pri ročaju. Pri velikih ročajih deluje kakor samostojna masa, ki se vključi v ritem velikosti oblik. Deluje kot samostojna forma. Aktivne so okrogle in polne oblike. Pri vbočenih oblikah je poudarjen zunanji dejavnik. V naravi imamo tak primer pri skalah in morju (vetru). Ne smemo pa prezreti dialektike med praznino in polnostjo posode. Imamo lupino, ki zajema prazen prostor. Notranji prostor je izrazitejši pri skodelah in drugih odprtih posodah, kjer je tudi poudarjen s poslikavo.
Iluzija gibanja
Ustvarjanje gibanja in umiritve je najzanimivejše področje komponiranja, zato si poglejmo, kako se lahko gibanje ustvarja. Imamo prostorsko, ploskovno in linearno gibanje.
Linearno gibanje nastaja po obrisu, po ročaju in od točke do točke.
Ploskovno gibanje nastane zaradi spremembe smeri ploskve. Sprememba smeri lahko tvori rob, lahko pa je zvezna.
Prostorsko gibanje
Zaradi tehnologije je posoda v antiki skoraj vedno okrogla, simetrična in ima navpično os. Iz tega izhaja poseben občutek gibanja. Gibanje po vertikali nastane zaradi neenakomerne, naraščajoče oziroma padajoče širine oblike. Hruškasta oblikovanost ima značaj kaplje, teža sili navzdol. Navidezno gibanje po horizontali pa nastane zaradi izbočenosti oziroma vbočenosti. Iluzija, ki jo s tem ustvarimo, je širjenje (raztezanje) in ožanje (krčenje). Kombinacija raztezanja in gibanja navzgor nam da rastočo obliko. Če dosežemo iluzijo gibanja, potem mora obstajati tudi možnost umiritve. To dosežejo ravne smeri, še posebej če so v navpičnem ortogonalnem sistemu. Ravni valji v navpični smeri so dejavnik stabilnosti.
Zaradi tehnologije je posoda v antiki skoraj vedno okrogla, simetrična in ima navpično os. Iz tega izhaja poseben občutek gibanja. Gibanje po vertikali nastane zaradi neenakomerne, naraščajoče oziroma padajoče širine oblike. Hruškasta oblikovanost ima značaj kaplje, teža sili navzdol. Navidezno gibanje po horizontali pa nastane zaradi izbočenosti oziroma vbočenosti. Iluzija, ki jo s tem ustvarimo, je širjenje (raztezanje) in ožanje (krčenje). Kombinacija raztezanja in gibanja navzgor nam da rastočo obliko. Če dosežemo iluzijo gibanja, potem mora obstajati tudi možnost umiritve. To dosežejo ravne smeri, še posebej če so v navpičnem ortogonalnem sistemu. Ravni valji v navpični smeri so dejavnik stabilnosti.