Barvila - oksidi
Za barvo keramike so najpomembnejši naslednji oksidi kovin: železo, baker, kobalt, mangan, krom, titan, cink, kositer, cirkonij, vanadij, antimon. Mešamo jih lahko v gline, engobe in glazure, z njimi lahko slikamo po površini. Na končno barvo pa vpliva še količina oksida v materialu, kemijska sestava materiala, atmosfera in temperatura žganja. Uporaba oksidov je zanimiva ravno zato, ker na rezultat vpliva veliko dejavnikov, in je zato mnogokrat nepredvidljiv in malce samosvoj.
Priporočeno je dodajanje naslednjih količin oksidov v materiale:
železo železo
železo
baker
baker
kobalt
kobalt
mangan
mangan
krom
nikelj
rutil
vanadij
kobalt + železo
kobalt
kobalt + baker
železo + baker
baker + vanadij
baker + rutil
kobalt + rutil
vanadij + rutil
2%
4%
6%
1%
3%
0.5%
1%
4%
6%
2%
2%
5%
6%
0.5% + 2%
0.5 % + 5 %
0.5% + 2%
2% + 2%
3% + 3%
3% + 3 %
0,5% + 3%
5% + 4%
rumenorjava
rjava
temnorjava
svetlozelena
živo zelena
svetlo modra
modra
svetlovijolična
temnovijolična
zelena
sivorjava
oker
umazano rumena
sivomodra
vijoličnomodra
modrozelena
živo rumeno zelena
rumenozelena
živo zelena
živo modra
oker
Za kemijsko sestavo materiala je najobčutljivejši bakrov oksid. V svinčeni glazuri je zelen, v alkalni pa turkizen. Za atmosfero žganja (oksidacija – prisotnost kisika, redukcija – odsotnost kisika) pa sta najbolj občutljiva baker in železo. Baker je v oksidacijski peki zelen, v redukcijski pa rdeč, železo je v oksidacijski peki rjav, v redukcijski pa črn.
Sušenje in žganje keramike
Pred žganjem moramo vsak izdelek posušiti. Med sušenjem iz gline izhlapeva voda, zato se krči. Če sušenje poteka prehitro, se glina neenakomerno suši, nastanejo velike razlike v krčenju in izdelek poči. Da se temu izognemo, izdelke sušimo počasi, jih po potrebi obračamo in pokrivamo. Pokanje preprečujemo z izborom primernih materialov, ki imajo manjše krčenje in večjo granulacijo, ki služi kot armatura.
Pri žganju morajo torej biti izdelki popolnoma posušeni, saj bi pri temperaturi 100 stopinj Celzija voda, ki je še v glini, zavrela, se širila in izdelek bi razpokal. To preprečimo tako, da v peči izdelke še nekaj časa sušimo pri temperaturi med 80 in 90 stopinjami Celzija, preden začnemo temperaturo dvigovati.
Neko splošno pravilo je, da naj se pri prvem žganju glinenih izdelkov temperatura do 500 stopinj Celzija ne bi dvigovala hitreje kot 100 stopinj Celzija na uro. Od 500 stopinj do končne temperature pa jo lahko dvigujemo tudi hitreje. Temperaturo lahko dvigamo hitreje tudi pri žganju glazur, saj se glazure nanaša na že enkrat žgane izdelke (biskvitno žganje).
Glazura
Glazura je tanka steklasta prevleka, s katero keramiko zaščitimo ali jo z njo dekoriramo, krasimo. Sestavljena je iz silicijevega dioksida, ki je tvorec stekla; talil, ki pomagajo, da se silicijev dioksid pri nižjih temperaturah topi, to so svinčev oksid, borov oksid, kalijev in natrijev karbonat in drugi. V pripravljenih glazurah je po navadi veliko drugih materialov, ki vplivajo na njene lastnosti.
Glavne lastnosti glazure so:
- prosojnost
- barva
- lesk oziroma matiranost
- krčenje oziroma raztezanje
V praksi se glazura največkrat nanaša kot vodna suspenzija s pomakanjem, oblivanjem, škropljenjem ali s čopičem. Pri glaziranju sta pomembni debelina glazure in temperatura žganja. Debelino določata gostota pripravljene glazure in poroznost keramike, ki jo glaziramo. Glazura se na izdelku tali in razliva glede na temperaturo in trajanje žganja.