Posvečenost, celovitost in predanost - Marguerte Wildenhain
Večini izmed nas so bile od narave dane običajne sposobnosti. Vendar imamo lahko te sposobnosti za podarjene. Tako so nam velikodušno dani čuteče srce in možgani za premagovanje vsakodnevnih težav. Ravno tako so nam poklonjena čutila za vid, sluh, vonj, sposobnosti premikanja udov. Nekaterim pa so dani več kot običajni darovi: morda je to čudovit glas, posluh, noge za ples, roke, posebno pripravne za razna opravila, oči, da vidijo, kar je večini nevidno. Tudi to jemljemo kot darilo, ne da bi se zavedali obvez, ki jih taki posebni darovi postavljajo pred nas.
Lončarji so rokodelci, uporabljajo torej roke za izdelavo uporabnih predmetov, ki potrebujejo obliko in okras, kot sestavna dela njihove celote – njihove biti. Da lahko to napravijo, pa potrebujejo posebno sposobnost. Ne le ročno spretnost (kot mnogi mislijo), ampak tudi, in to še posebno, sposobnost videnja polnosti oblik, lepote, značilnosti itd. Poleg te sposobnosti morajo biti to, kar vidijo, sposobni prenesti v inerten material in ga oživiti. Težko je Videti: ne videti kot kamera, temveč s čutečim srcem, z bistrimi možgani, z več kot običajno senzitivnostjo; videti, kar lahko vidijo tudi drugi, če le vedo, kako gledati. Prva stvar, ki se je mora neizkušeni lončar naučiti, je Videti. To je dolg in poskusov poln proces, običajno poln razočaranj in ogorčenja, zato zahteva veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Da bi bil namreč sposoben videti, kako je zunanjost stvari običajno izraz notranjosti in samega življenja opazovanega predmeta, za to je potrebna vaja, vsak dan, leto za letom. Tega ni lahko doseči, vendar pa je to glavna preizkušnja rokodelca – umetnika – kar bi vsi tako radi postali. Tehnika lončarske obrti je, čeprav včasih zelo težka, vendarle bolj podobna otroški igrici, če jo primerjamo z zahtevami, ki jih pred nas postavljajo naše oči, razum in vsa druga čutila. Nikoli se ne da vsega naučiti, vendar lahko postane življenje v takem razvijanju čutil zelo vznemirljivo, zahteva pa vendar popolno predanost vsega bitja in vseh naših sposobnosti, tudi tistih, za katere morda tudi vedeli niste, da so v vaši »lasti«.
Kdor hoče postati lončar, se mora zavedati, da je popolna predanost sposobnosti in čutil tisto, kar se zahteva, in to se je težko naučiti. Očitno je potreben poseben dar, da se premaknemo, da smo »butnjeni« od čisto običajnih stvari v življenju. Na primer od oblike listov, od ritma žilic, od različnih oblik znotraj dane vrste ... In nato biti sposoben prevesti dano izkušnjo v material z nekaj črtami ali barvami. Nobenih pravil ni za to, kaj naj se opazuje. Vsak kamen na obrežju reke nam ponuja lekcijo iz kiparskega oblikovanja. Spužva s svojimi luknjami v primerjavi s trdo, prav tako luknjičasto strukturo lave, vas tudi lahko pripravi do tega, da ure in ure intenzivno opazujete, sprašujoč se, kaj dela dve obliki in snovi tako različni, čeprav sta na prvi pogled obe bolj ali manj enaki. Gore s svojimi kamnitimi formacijami prenašajo spet drugačna občutja in vtise, vsako drevo ima drugačno obliko, različno so raščena, različni so njihovi listi in plodovi, skozi to različnost se do nas prikradejo tudi različna občutja. Vendarle: zakaj mora lončar skozi te zahtevne razvojne faze? Najprej: lončarji, ki so količkaj dobri, morajo najprej imeti srce in biti presunjeni od tistega, kar je živo, šele potem se morejo naučiti videti obliko in vsebino kot celoto. Ker eno pač ne more brez drugega; oblika je izraz tistega, kar je zadaj – živega duha.
Poznate večino glavnih tehnik lončarstva: delo z vretenom, izdelava ročajev, pokrovčkov ... Poznate različne načine dekoriranja, glaziranja in žganja. To so temeljne veščine, ki jih moramo obvladovati, da jih lahko uporabimo za način dela, ki si ga bomo izbrali. Vse to pa še ni dovolj za izdelavo zares dobre posode. Nobena tehnika, ne glede na njeno zahtevnost in težavnost, ne more sama po sebi ustvariti dobrega kosa keramike. Tudi obratna pot ni mogoča: tudi najpreprostejša tehnika, ki je plod dojemanja posode kot manjvrednega objekta v primerjavi s težje dosegljivimi stvaritvami, ne more roditi res dobrega izdelka.
Vsi smo videli mnogo posod s tehnično dovršenimi glazurami in spretno dekoracijo, pa so nas vseeno pustile popolnoma hladne, na drugi strani pa nas lončarski izdelki ameriških Indijancev ali prazgodovinska kitajska keramika ali posode civilizacije Suza (4000–3000 pr. n. št.) vznemirjajo ali do solz ganejo.
Odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja. je dokaj preprost: ker so tehnike same po sebi mrtve. So abstrakcija znanja in ne pridejo do srca in duše, ne iz značajskih globin lončarja. Nimajo vseh notranjih kvalitet, ki so nujno potrebne za kakršnokoli izražanje v umetnosti. Kar imajo že omenjene, čudovite, a primitivne lončenine ne glede na tehniko, je njihovo življenje; so namreč izraz človeških bitij, ki niso poznala le svoje obrti, temveč so tudi čutila, videla in znala artikulirati svoja videnja in občutja v materialih in oblikah. Znali so uporabljati svoje tehnike tako, kot so uporabljali roke in noge, popolnoma spontano, brez vsakršnih zavor in vsak na čisto svojski in poseben način. Skozi svoje delo so govorili o nečem, kar je bilo ljudem tedanje dobe popolnoma razumljivo, vendar bo ostalo razumljivo tudi v prihodnosti, kajti kar je bilo povedano, ima večno vrednost. Kako so lahko morda bolj preprosti možje in žene to dosegli? Niso bili le sposobni lončarji, bili so tudi navdihnjeni in delu predani, ni bilo razhajanj med njihovim življenjem in delom. Delali so posode za vsakdanjo uporabo, vendar tudi za okras in kot posvetilo njihovim verovanjem, bogovom, naravi, ženski, moškemu. Vse je bilo eno, vse je bilo življenje.
Poglejmo, kako lahko prikličemo nazaj nekaj te posvečenosti, celovitosti in predanosti delu.
Najprej se moramo naučiti obrti – ne diletantsko; to je naša abeceda in ničesar ne moremo izreči, če je mojstrsko ne obvladamo. Poznati pa moramo tudi sintakso našega lončarskega jezika. Vse posode so narejene iz številnih delov, tudi najpreprostejše imajo nogo, trebuh, vrat in rob. Ravno tako kot deli stavka morajo biti tudi deli posode sestavljeni skladno, da jasno izrazijo tisto, kar smo nameravali povedati. Številne posode imajo precej več dodatkov, lahko so kompleksne v obliki in v odnosu z drugimi posodami, posebno če so del večje celote, jedilnega servisa na primer, kjer se mora vsak del natančno ujeti z drugim in celoto, ki je domišljena, dobro narejena in prepričljiva. Vendar pa vse doslej omenjeno znanje, čeprav nujno, ne zadostuje. Končno sodbo o svojem delu naj pove sam lončar: je to šala, ki utegne biti na kratke proge zabavna, na dolge pa postane nezanimiva in dolgočasna (kot vsi izdelki, ki nas skozi neskončne ponovitve in dodane imitacije hitro začnejo dolgočasiti), je to »moderen trik«, ki ga bodo jutri že vsi posnemali in bo že naslednji teden obrabljen? Ali govori z izdelki globoko presunljiv jezik samosvoje lepote, katerega vrednost je trajna, ker je pač resnično in intenzivno delo posvečene in nadarjene osebe? To je izhodišče in hkrati bistvena odločitev lončarja. Kako lahko nekdo pride do tistega stanja zavesti, znanja, občutkov in predanosti, da posoda postane tako rekoč naraven odsev teh kvalitet? Kako si na primer izmišljamo posode? Od kod vsi ti kosi prihajajo in kako od začetne misli v našem duhu postanejo delo naših rok? Morda bo kdo rekel, da izvirajo iz kolektivne vizije vseh posod, ki smo jih skozi življenje na skrivnostni način akumulirali v globinah naših duš. Ne samo tiste, ki smo jih videli, ampak tudi vse tiste, ki si jih šele bomo zamislili, ležijo nedotaknjene v naši podzavesti, čakajoč, da jih potegnemo iz onemelosti in oživimo z oblikovanjem v glini. Vse to se vendar ne zgodi zavestno, temveč vznikne iz globin naših notranjih rezerv, presenetljivo število različnih predmetov, ki stojijo pred našimi notranjimi očmi v čisto posebnih oblikah, materialih, velikostih, značajih, izrazih in namenskostih. Med njimi boste izbirali, ko se boste resnično začeli ukvarjati z oblikovanjem gline.
Kako izbrati med njimi? Upoštevati je treba naslednje: izbiro materiala, tehnike, pozornosti, ki jo moramo posvetiti temeljnim načelom uporabnosti. To so poznavalske rešitve tehničnih problemov, ki so absolutna nujnost. Boljši ko je lončar, pestrejše in raznovrstnejše rešitve bo našel. Pravzaprav se s težjimi izzivi spoprijemamo s še več entuziazma, ker krepijo imaginativne in oblikovalske sposobnosti.
Ko so enkrat ti problemi rešeni, se pred človeka postavi daleč pomembnejše vprašanje: kako posodi vdihniti življenje. Ali skozi odnose linij do skulpturalne forme, skozi odnos podrobnosti do celotne mase, vertikalnega do horizontalnega plana, iz bolj ali manj živih in aktivnih vijug in zavojev do bolj lenih in sproščenih ... iz odnosa vseh teh posameznih sestavin do celostne značajske poteze oblike, ki jo delamo oziroma skušamo oživiti. Kasneje izbiramo dekoracije (če sploh), glazure, ki naj bi obe poudarili temeljni izraz posode. Vsaka glazura ima svoje značilnosti: svojo debelino oziroma tankost, motnost ali transparentnost, svetlost, temnost, lesk ali matiranost. Treba je upoštevati vse, dekoracija in glazura naj se prilegata izdelku kot koža. In na koncu, pomembno je tudi vedenje o žganju. Ko je vse storjeno po naših najboljših močeh, so še vedno stvari, ki jih noben lončar ne more obvladovati popolnoma, saj se vsi igramo z ognjem in bog ognja zna biti včasih nagajiv.