Glina
Glina je nastala iz primarnih kamnin, ki so se zaradi fizikalnih in kemijskih procesov drobile in spreminjale. Sestava gline je podobna sestavi zemlje. V njej prevladujejo naslednji elementi: silicij, aluminij, železo, mangan, kalcij, kalij, natrij ... Gline poimenujemo tudi alumino silikati. Gline delimo na primarne in sekundarne. Kaolin je primarna glina, ki jo najdemo na kraju nastanka. Je bel in ni plastičen. Sekundarne gline pa so v izmenjavanju ledenih dob s taljenjem ledu potovale, se mešale z drugimi organskimi in anorganskimi materiali in se naplavljale v kotanjah. Te gline so bolj plastične, po žganju so zaradi organskih primesi porozne, zaradi primesi oksidov kovin pa različnih barv.
Lastnosti
Plastičnost gline je lastnost, ki nam omogoča oblikovanje, modeliranje, lončarjenje na vretenu, odtiskovanje in vlivanje. Plastičnost je odvisna od sestave minerala, velikosti delcev in količine vode v glini. Manjši so delci in več vode je v glini, bolj je plastična. Bolj plastične gline se pri sušenju tudi bolj krčijo in so zato bolj občutljive za deformiranje in pokanje.
Granulacija ali zrnatost. Glina je sestavljena iz delcev, ki so veliki približno en mikron (tisočinka milimetra). V njej pa so običajno tudi večja zrna organskih in anorganskih materialov. To so lahko kremen, šamot, grog ... Finozrnate gline, primerne za modeliranje in oblikovanje na lončarskem vretenu, po navadi vsebujejo delčke velikosti do 0,5 mm, grobozrnate pa do 5 mm velikosti. Zrnatost povečuje stojnost gline, kar pomeni, da so grobozrnate gline primerne za gradnjo večjih predmetov, granulat deluje kakor nekakšna armatura, ki preprečuje deformiranje in pokanje. Dodajanje groga (to je ista glina, ki je že pečena in zmleta) zmanjšuje krčenje.
Barve glin. Ko govorimo o barvah, mislimo na barvo, ki jo glina dobi po žganju. (Nepečena glina ima lahko tudi barve organskih materialov, ki bodo po žganju zgoreli.) Barve v keramiki naredijo oksidi kovin. Železov oksid rjavo, kobaltov modro, bakrov zeleno itd. Barve so odvisne od količine oksida, od temperature žganja in od atmosfere žganja, to je prisotnost kisika – oksidacija ali odsotnost kisika – redukcija. Za oksidacijo in redukcijo sta najbolj občutljiva železo in baker. Pri oksidaciji je železov oksid rjav, pri redukciji pa črn. Baker pa premore vse odtenke, pri oksidaciji je zelen, pri redukciji pa rdeč. Barve so odvisne tudi od prisotnosti drugih mineralov.
Vrste
Gline razlikujemo po tem, pri katerih temperaturah se pečejo.
Lončevina – (ang. earthware) nizkotemperaturna glina, ki se peče med 800 in 1050 stopinjami Celzija. Po žganju je porozna in ni zelo trdna.
Kamenina– (ang. stonrware) visokotemperaturna glina, ki se peče med 1100 in 1300 stopinjami Celzija. Po žganju ni več porozna, ker se delci med seboj zatalijo, zato je zelo trdna in so lahko izdelki, narejeni iz kamenine, tanjši.
Porcelan– zmes, sestavljena iz najčistejšega kaolina, kremena in topitelja (mineral felspar). Peče se med 1240 in 1350 stopinjami Celzija. Po žganju je zelo trd, delci so med seboj popolnoma zataljeni in zato je lahko prosojen.
Gline se razlikujejo tudi po tem, za katero vrsto oblikovanja so namenjene: modeliranje, delo na vretenu, odtiskovanje, vlivanje, suho prešanje.